Zakaj so tudi znani politični obrazi ostali pred državnozborskim pragom?

Eden najbolj presenetljivih izpadov iz državnega zbora se je pripetil aktualni predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič iz Gibanja Svoboda, ki se je v javnomnenjskih raziskavah uvrščala v sam vrh lestvic najbolj priljubljenih politikov v državi, ob tem pa je bila eden najbolj prepoznavnih obrazov Svobode.

Klakočar Zupančič je na kandidatni listi Svobode kandidirala v volilnem okraju Ljubljana Center, kjer je prejela 3.913 glasov volilk in volilcev oziroma 30,10-odstotno podporo.

Zakaj nekdo kljub visokemu številu glasov ni izvoljen?

Čeprav je v tem volilnem okraju dobila največje število glasov med vsemi kandidati, pa to ni bilo dovolj, da bi se uvrstila v državni zbor. Za primerjavo: sokoordinator stranke Levica Luka Mesec, ki je prav tako kandidiral v tem okraju, je prejel 2.555 glasov oziroma 19,65 odstotka podpore, a je bil izvoljen v državni zbor.

Odgovor se skriva v zapletenem volilnem sistemu, ki je v veljavi v Sloveniji. Klakočar Zupančič mandata ni osvojila, ker je več drugih kandidatov Gibanja Svoboda v okrajih znotraj njene volilne enote doseglo višje odstotke podpore, medtem ko je Mesec znotraj njegove stranke dosegel zelo dober odstotek podpore v tej volilni enoti, zato je bil izvoljen v državni zbor.

Pred parlamentarnimi vrati po trenutnih neuradnih rezultatih DVK ostajata tudi dolgoletna poslanca Anže Logar in Eva Irgl, ki sta bila v prejšnjem mandatu še poslanca stranke SDS, nato pa sta iz nje izstopila in ustanovila stranko Demokrati – Logar je njen predsednik, Irgl pa podpredsednica. Demokrati, ki so pred volitvami optimistično računali na celo 20 poslanskih mandatov, so jih na nedeljskih volitvah dobili le šest, niti Logar niti Irgl pa nista bila izvoljena.

Anže Logar je v volilnem okraju Logatec zbral 1.534 oziroma 8,29 odstotka glasov. Njegovi Demokrati so v volilni enoti Ljubljana Center, kamor spada tudi okraj Logatec, dobili le en poslanski mandat, a ta ni pripadel Logarju, temveč strankarskemu kolegu Tadeju Ostrcu. Ta je z nekoliko manjšim številom glasov – 1.393 – v volilnem okraju Ljubljana Vič-Rudnik 4 prejel višji odstotni delež kot Logar, in sicer 8,46 odstotka.

Hladen tuš je doživela tudi Eva Irgl, ki je v poslanskih klopeh sedela vse od leta 2004. V volilnem okraju Ajdovščina je prejela le 999 glasov oziroma 6,46 odstotka glasov.

Čeprav je v volilni enoti Postojna zbrala več glasov kot prvouvrščeni strankarski kolega Denis Smiljanić (825), jo je slednji prehitel v relativnem deležu glasov, saj je njegov rezultat v volilnem okraju Postojna predstavljal 6,81-odstotno podporo.

Niti Smiljanič niti Irgl nista bila izvoljena, ker Demokrati v tej volilni enoti niso zbrali dovolj podpore za osvojitev poslanskega mandata.

Zunaj parlamenta je ostalo tudi kar nekaj vidnih članov SDS, ki so računali na izvolitev v državni zbor ali pa ponovitev mandata. Nekdanji mariborski župan Franc Kangler je v volilnem okraju Maribor 3 prejel 4.023 glasov oziroma 34,76 odstotka glasov in zasedel prvo mesto v tem volilnem okraju, a so ga na ravni SDS v volilni enoti Maribor prehiteli Bojan Podkrajšek (40,51 odstotka), Karmen Furman (39,65 odstotka) in Anton Šturbej (35,55 odstotka), ki so bili izvoljeni v državni zbor, saj je stranka v tej volilni enoti dosegla tri poslanske mandate.

Na podoben način se v državni zbor nista prebila aktualni poslanec SDS Andrej Hoivik in predsednik strankinega podmladka Luka Simonič, čeprav sta v svojih volilnih okrajih prejela največ glasov in tudi največji odstotek glasov.

Zakaj je slovenski volilni sistem tako poseben in kakšna pravila veljajo pri dodeljevanju poslanskih mandatov?

Slovenija ima specifičen volilni sistem, ki je proporcionalen. To pomeni, da stranke v državnem zboru dobijo zelo podoben delež poslanskih mandatov, kolikor odstotkov podpore so prejele na volitvah.

Država je razdeljena na 8 volilnih enot, ki se nato delijo na 11 volilnih okrajev, zato imamo skupaj po vsej državi 88 volilnih okrajev. Stranke, ki kandidirajo na volitvah, imajo v posamezni volilni enoti praviloma 11 kandidatov.

Na volitvah v državni zbor volilke in volilci obkrožijo stranko, s tem pa tudi kandidata, ki ga je ta stranka poslala v njegov okraj, saj nimamo uveljavljenega t. i. preferenčnega glasu, kjer bi volilec lahko izbiral med več kandidati iste stranke.

Ključno pri celotni zadevi pa je, da kandidat za poslanski mandat ne tekmuje s kandidati drugih strank v svojem okraju, temveč s preostalimi desetimi kandidati v lastni stranki znotraj iste volilne enote.

Pri tem, kdo bo na koncu sedel v poslanske klopi, pa ni pomembno, koliko glasov volilk in volilcev je prejel na volitvah, temveč igra glavno vlogo odstotek glasov, ki ga ta kandidat doseže v svojem volilnem okraju v primerjavi s strankarskimi kolegi v isti volilni enoti.

Pogorelec: Tak sistem za volilce pogosto nelogičen in nerazumljiv

Da gre za zapleten volilni sistem, ki pogosto zmede volilce, se strinja tudi ustavni pravnik in član DVK Janez Pogorelec.

"Res je, da je tak sistem za volilca nelogičen in nerazumljiv, ker v resnici štejejo samo odstotni deleži. Nekdo, recimo na desni strani političnega pola, lahko v mestu dobi 5.000 absolutnih glasov, a ga na koncu prehiti nekdo z 2.000 glasovi s podeželskega volilnega okraja, ker ima tam večji volilni odstotek. Gre za anomalije v našem volilnem sistemu, ki bi jih sicer lahko popravili" je za N1 ocenil Pogorelec.

Po njegovih besedah imajo ključ do tega, kdo bo poslanec in kdo ne, v veliki meri – poleg volilcev – tudi vodstva strank, ki odločajo o postavitvi kandidatov v določene volilne okraje.

"Če ponazorim zelo plastično – če bi recimo Janeza Janšo postavili na kandidatno listo v volilni okraj Fužine, skoraj zagotovo ne bi bil izvoljen. Če pa bi nekoga drugega iz SDS postavili v Janšev okraj v Grosuplje, bi pa bil zagotovo izvoljen kdorkoli," je navedel.

Ob tem je izpostavil primer Urške Klakočar Zupančič, ki je bila po njegovih navedbah postavljena v neizvoljiv okraj, če pa bi bila postavljena v okraj, kjer je kandidiral Robert Golob, pa bi bila tudi ona izvoljena zelo verjetno s podobnim številom glasov kot Golob.

"Sistem je narejen tako, da o tem, kdo bo na koncu izvoljen, odloča število volilcev, ki jih ima neka stranka v posameznem volilnem okraju," je izpostavil Janez Pogorelec.

Dodal je, da kandidati na državnozborskih volitvah tekmujejo znotraj stranke za osvojitev poslanskega mandata.

"Če imate na primer kandidatko s 30 odstotki glasov znotraj stranke, ki je v volilni enoti dobila tri ali štiri mandate, pa so jo po odstotkih prehiteli drugi kandidati iste stranke, gredo mandati preprosto tistim, ki so jo prehiteli," je primer Klakočar Zupančič pojasnil Pogorelec

Kako se na podlagi matematičnih izračunov razdelijo poslanski mandati?

Pri tem, koliko poslancev bo imela posamezna stranka, je treba razumeti tudi matematične izračune, ki jih v dveh korakih določata Droopov volilni količnik in D’Hondtov sistem.

Na ravni volilnih enot se najprej uporabi t. i. Droopov sistem, po katerem se skupno število vseh glasov v posamezni volilni enoti deli s številom 12 – število mandatov v volilni enoti plus ena.

Tako dobimo volilni količnik, ki določi, koliko glasov potrebuje stranka za osvojitev enega mandata. Stranki pripada toliko mandatov, kolikokrat je ta količnik vsebovan v številu glasov za stranko v tej volilni enoti. Pri razdelitvi se upoštevajo le glasovi strank, ki presežejo parlamentarni prag štirih odstotkov.

Ker na tak način nekaj mandatov ostane nerazdeljenih, je nato treba na državni ravni uporabiti izravnalni mehanizem, ki ga določa D’Hondtov sistem. V praksi ta matematični model, kot pravi Janez Pogorelec, "mandate deli po načelu največjih količnikov".

Gre za sistem zaporednega deljenja, kjer se skupno število glasov posamezne stranke deli z 1, 2, 3 – vse do 88, mandati pa se podeljujejo najvišjim izračunanim količnikom. Kot ponazarja ustavni pravnik, to v praksi pomeni, da lahko velika stranka celo po tem, ko se njeni glasovi matematično prepolovijo, še vedno osvoji nov mandat prej kot bistveno manjša stranka s svojim celotnim izkupičkom glasov.